V teh trenutkih ni neobičajno, da oseba zamrmra nekaj besed. Glas je lahko zelo tih, skoraj neopazen, kot da bi se pogovarjala z nekom.
Včasih niso besede tiste, ki pustijo trajen vtis, temveč kretnje rok. Prsti se lahko premikajo počasi, delajo majhne ponavljajoče se gibe ali pa se nežno zapirajo, podobno kot pri držanju dragocenega predmeta.
Nekateri ljudje si roke približajo tudi srcu ali obrazu, kot da bi bili v nagonskem kretnji zaščite ali tolažbe.
Drugi se lahko poskušajo rahlo vzravnati v postelji, kot da bi iskali udobnejši položaj. Gibanje je običajno kratko, nato pa se oseba hitro sprosti.
Zgodi se tudi, da nekateri bolniki globoko vdihnejo in nato počasi izdihnejo, kot v trenutku globoke sprostitve.
Te geste, čeprav preproste, se lahko zdijo polne pomena za prisotne ljubljene.
